V sedemdesetih letih so zahodne države zašle v gospodarsko krizo. Inflacija in brezposelnost sta naraščali, zato so postajali vse glasnejši zagovorniki ekonomskega (neo)liberalizma.

Omenjeni kritiki so vztrajali, da bi bilo treba državo zadrževati kolikor mogoče stran od trga blaga in storitev. V lasti ne bi smela imeti proizvajalnih sredstev, … prav tako ne bi smela določati cen oziroma dohodka. Po mnenju »neoliberalcev« bi bilo možno večji del storitev, ki jih trenutno zagotavlja država – zavarovanje, stanovanjska gradnja, pokojnine, zdravstvo, šolstvo – učinkoviteje ponujati znotraj zasebnega sektorja, državljani pa bi zanje plačevali iz dohodka, ki ne bi bil več usmerjen v javna sredstva.
(Vir: Judt, T., 2007: Povojna Evropa, 1945–2005, str. 617. Modrijan. Ljubljana)

Naštejte tri ukrepe, ki so jih zagovarjali privrženci ekonomskega (neo)liberalizma.