Konec 19. stoletja je krizo slovenskega podeželja poskušalo reševati krščansko socialno gibanje pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka.

V zadnjem poglavju »Črnih bukev« […] Krek poda smernice »boja proti vsemu kapitalizmu« […]. Na začetku opredeli kmečki stan kot nujno potreben element v državi, saj proizvaja hrano in potrebne surovine. Obenem pa je za Kreka ravno kmečki stan tisti, ki ga […] ogroža kapitalizem. Izhajajoč iz takih stališč predlaga: […] Država mora zakonsko predpisati obveznost ustanavljanja kmečkih zadrug z vso potrebno samoupravo in samostojnostjo. […] Kmečke zadruge […] bi skrbele za […] unovčevanje pridelkov in nakupovanje vsega, kar kmetje potrebujejo. […] Sčasoma bi morali doseči, da bi kmete kreditirale samo zadruge.
(Vir: Lazarević, Ž.: Kmečki dolgovi v avstrijski dobi. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1993, št. 1–2, str. 11)