Z izidom Kranjske gramatike leta 1768 sta se začela prerod slovenskega jezika in narodno prebujanje. V predgovoru k slovnici je avtor zapisal:

»Od učeče se mladine zdaj ne zahtevajo toliko latinščine kot izbrane nemščine. O da bi se poprijela tudi prave kranjščine, saj bo morala po končanih šolah skrbeti v tem jeziku tako za svojo blaginjo kot drugim v korist. To smo zanemarili, zato ni nič čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, kot da nam manjka lastnih besed in si jih moramo izposojati pri drugih, ali da se moramo v tujih deželah sramovati svojega jezika. […] Ne sramujmo se svojega materinega jezika, preljubi rojaki!«
(Vir: Štih, P., in drugi, 2021: Temelji slovenstva, str. 136. Cankarjeva založba. Ljubljana)