Srednjeveški samostani so imeli pomembno vlogo pri razvoju kulturnega življenja.

Razen najstarejših, od katerih spadajo prvi že v tretjo četrtino 12. stoletja, v čas neposredno po ustanovitvi samostana, so skoraj vsi znani rokopisi nastali v Žičah. Prepisovanje je namreč v kartuzijanskih samostanih spadalo med redna dnevna opravila menihov v njihovih celicah. […] Cistercijanski samostan v Stični je že kmalu po sredini 12. stoletja, dobri dve desetletji po ustanoviti, imel lastnega bibliotekarja, iz česar je mogoče sklepati, da je knjižnica imela kar precej enot že pred odločilno obogatitvijo biblioteke v času opata Folklanda.
(Vir: Štih, P., in drugi, 2016: Slovenska zgodovina: od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, str. 200–201. Modrijan. Ljubljana)