Po smrti Aleksandra Karađorđevića leta 1934 je v državi zavladalo kraljevo namestništvo.

Prek nove vlade Dragiše Cvetkovića in potem vlade Cvetković-Maček je knez Pavle v obdobju skrajnega zaostrovanja in polarizacije evropske politike skušal braniti nevtralnost Jugoslavije, vendar se je moral zaradi pritiskov osi Rim-Berlin v resnici le še bolj približevati Nemčiji in Italiji. V tekmovanju obeh blokov, komu bo uspelo pridobiti Jugoslavijo na svojo stran, sta bili Francija in Velika Britanija vse bolj daleč, sile osi pa vse bliže oziroma okrog in okrog.
(Vir: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1. del, str. 412. Mladinska knjiga. Ljubljana, 2005)