Med grškimi polis sta najbolj izstopali Atene in Sparta, mesti z zelo nasprotujočima si interesoma.

Vojaška usmerjenost špartanske vzgoje, namen katere je bil privzgajanje discipline in učenje ubogljivosti, je bila razvidna že iz organizacije najmlajše skupine: otroci so bili namreč razdeljeni v »čete«, ki so jim poveljevali efebi […]. Bistveno je bilo, da postanejo telesno in značajsko močni in vzdržljivi, da bi se lahko spopadli s kakršnokoli nevarnostjo. Lakota, napor, pomanjkanje in grožnje z javnim zasmehovanjem so bila sredstva, s katerimi so kovali značaj bodočih Špartancev.
(Vir: Lopez Melero, R., 1994: Kako so živeli Grki, str. 55–56. EWO. Ljubljana)