Maturanti se dogovarjajo o pripravi programa za maturantski ples. Tilen predlaga, da pregledajo posnetke maturantskih plesov iz prejšnjih let. Na posnetkih vidijo, da so dijaki večinoma predstavljali film o posameznih dogodkih iz časa svojega gimnazijskega šolanja. Mojci ni všeč, da bi tudi oni naredili podoben program, zato predlaga, da še malo razmislijo in se spomnijo česa bolj ustvarjalnega.
Poimenujte in opišite tri sestavine divergentnega mišljenja (po Guilfordu).
- originalnost (izvirnost): nove, svojevrstne, redke, lahko neponovljive ali enkratne ideje;
- fluentnost (tekočnost): (hitro) navajanje številnih idej; odkrivanje številnih rešitev;
- fleksibilnost (prožnost): navajanje različnih idej; odkrivanje kakovostno različnih rešitev; zmožnost prestrukturiranja problema.
Navedite faze ustvarjalnega procesa in jih ponazorite s primerom oblikovanja programa za maturantski ples.
- faza preparacije (priprava): dijaki pregledajo programe prejšnjih let, pozanimajo se o pomembnih informacijah, npr. kakšen je prostor, koliko časa imajo na voljo ..., in na podlagi tega poskušajo oblikovati svojo idejo. Pri tem lahko oblikujejo več idej, a z nobeno niso zadovoljni;
- faza inkubacije: ker v prejšnji fazi niso našli ustrezne ideje, se za nekaj časa prenehajo ukvarjati s tem vprašanjem. Lahko si vzamejo kakšen odmor, se zabavajo ... Zavestno se torej ne ukvarjajo z iskanjem idej;
- faza iluminacije: eden od dijakov se v trenutku domisli nove ideje, ki temelji na videnju problema v drugačni luči, npr. vsakega sošolca in sošolko bodo predstavili kot znanega znanstvenika;
- faza verifikacije (preverjanje): dijakom predstavi idejo in skupaj kritično premislijo o ustreznosti ideje, pripravijo npr. predstavitev in jo pokažejo razredniku, da jim pove svoje mnenje o njej.
Presodite in pojasnite vpliv dveh psiholoških dejavnikov na ustvarjalnost posameznika. Opišite, kako bi šola in/ali učitelji lahko spodbujali ustvarjalnost dijakov (dva opisa).
Presoje in pojasnitve psiholoških dejavnikov za ustvarjalnost posameznika, npr.:
- pozitivna samopodoba: posamezniki z bolj pozitivno samopodobo laže kljubujejo socialnim pritiskom in so bolj pripravljeni tvegati z novimi idejami;
- avtonomnost: bolj ustvarjalni ljudje bolj dvomijo o že veljavnih resnicah in z ničimer niso popolnoma zadovoljni, zato iščejo nove, svoje ideje, rešitve;
- predhodno znanje: posamezniki z obsežnim in dobro povezanim znanjem z določenega področja laže odkrijejo nove problemske situacije, hkrati pa jim to tudi omogoča iskanje novih rešitev;
- notranja motivacija: notranja motivacija spodbuja zanimanje za problem in njegovo reševanje in povečuje vztrajnost pri iskanju rešitve, ideje;
- radovednost: večja radovednost in odprtost za nove izkušnje spodbujata spraševanje o pojavih in s tem odpiranje novih problemskih situacij;
Opisi spodbujanja ustvarjalnosti v šoli, npr.:
- Šola objavlja veliko razpisov, s katerimi spodbujajo dijake, da bi dajali svoje predloge za različne zanimive projekte, npr.: oblikovanje nove šolske himne, oblikovanje novega logotipa šole ... Za zanimive, ustvarjalne ideje bi dijake lahko nagradila.
- Učitelji bi pri pouku bolj spodbujali problemsko učenje, tako da bi učencem predstavili kako problemsko nalogo in jih spodbujali, da sami najdejo (čim več) možnih rešitev in/ali načinov reševanja. Tako ne bi poudarjali le »pravilnih« odgovorov, ampak bi se usmerili in dopuščali tudi različnost mnenj, pogledov, idej.
- Šola bi organizirala različne krožke, kjer bi spodbujali različnost idej dijakov, npr.: krožek kreativnega pisanja, podjetniški krožek, fotografski krožek ...